NOVOST: Uvajamo pogovore »NA KAVČU« (#nakavcu), ki bodo prinesli globlje razumevanje različnih aktualnih tematik

V Razvojnem centru Novo mesto v okviru Podjetniškega inkubatorja Podbreznik, letno gostimo več kot 50 različnih dogodkov. Ker smo predani odličnosti, se vedno potrudimo, da pripeljemo najboljše in najbolj zanimive predavatelje, avtoritete iz najrazličnejših področij.

Dogodki so pretežno usmerjeni v motiviranje, izobraževanje in razvijanje udeležencev s pomočjo teoretičnega osvajanja novih znanj in seveda tudi prenosa dobrih praks. Udeležence seznanjamo z najnaprednejšimi tehnologijami in trendi v svetu.

Z veseljem oznanjamo, da z mesecem septembrom uvajamo novo prakso v naše delovanje in sicer bomo gostili naše goste tudi »Na kavču« (#nakavcu). Pogovor »Na kavču« bo sproščen, igriv in poučen, včasih morda celo provokativen, postregel bo s številnimi zlata vrednimi nasveti ter bralcu ponudil globlje razumevanje predstavljenih tematik.

Vabljeni k branju, všečkanju, komentiranju in deljenju (zaželen je tag: #nakavcu)

Na kavču #1 – Edvard Kadič

Naš prvi sogovornik je Edvard Kadič, strokovnjak za komunikacijo in osebnostni razvoj ter ustanovitelj Delta Life Coaching Akademije. Edvard ima za seboj preko 25 let izkušenj na vodilnih mestih v gospodarstvu, predvsem v prodaji. Je tudi avtor več knjig, predavatelj in mentor, njegove kolumne pa lahko berete v različnih vodilnih slovenskih časopisih.

Z Edvard Kadičem se je pogovarjal Aleksej Metelko.

Edvard, dobrodošel na kavču. Nekako se vsi zavedamo, da je govorica telesa ključna za uspešno komuniciranje. Kaj je po tvojem mnenju tisto »največ«, kar lahko nekomu prinese njeno poznavanje, pa reciva v osebnem in v poslovnem življenju?

S pomočjo govorice telesa predvsem lažje vzpostavimo res dober stik s človekom, dobre odnose in lažje razvijamo kvalitetno mrežo ljudi okrog nas, s katerimi se družimo. Razvijamo pa tudi razumevanje, kateri ljudje morda niso primerni za našo družbo. Namesto, da bi nam pomagali napredovati, nas morda v resnici vlečejo nazaj. Poznavanje neverbalne komunikacije s seboj nosi iskrenost do sebe in drugih. Z njo omogočamo tako sebi kot drugim notranji razvoj, nenazadnje je zaradi tega tudi naša celotna družba boljša, kot bi bila drugače.

Gre predvsem zato, da je človek sposoben ozavestiti, da je prisoten, da je skoncentriran. In to je odvisno od človeka do človeka seveda

Koliko časa pa v povprečju potrebuje oseba, da lahko relativno dobro bere govorico telesa? Torej, koliko časa potrebuje, da pride na nivo, ko lahko reče, zdaj pa znam »prebrati« človeka. Je to nekaj ur, par dni, več tednov, mesecev?

Predvsem je potrebno vedeti, da gre pri govorici telesa za različna področja. Nekatera področja osvajamo nezavedno skozi ponavljanje, eno takšnih je recimo rokovanje, kjer skozi leta postajamo vedno večji strokovnjaki in vedno bolje razumemo, kaj se pravzaprav dogaja. Na drugi strani so seveda določene stvari, ki pa zahtevajo več energije in pozornosti, recimo razumevanje, kako se postaviti na odru, kako komunicirati z občinstvom in podobno. Gre predvsem zato, da je človek sposoben ozavestiti, da je prisoten, da je skoncentriran. In to je odvisno od človeka do človeka seveda, lahko pa povem iz lastnih izkušenj, da govoriva o obdobju nekje okoli treh mesecev. V tem času tudi nekoliko »trd« človek, če smem tako reči, preklopi v to pozornost. Potem pa je odvisno, v katero smer se želimo razvijati – to so lahko področja javnih nastopov,  odnosov, pogovora, prijateljstva ali kaj drugega.

Potrebno je pridobivati prakso in hkrati delati na tem, da se človek sprosti in da stvari nekako preidejo v nezavedno.

Izgleda, da znaš brati tudi misli, ne samo govorico telesa, navezal si se namreč tudi že na moje naslednje vprašanje. Ocenjujem, da je pri neverbalni komunikaciji ključen tudi prenos teorije v prakso, kar najbrž ni tako lahko. Teorijo prebereš in se lažje naučiš, kot potem kakor praviš, da si prisoten v trenutku in udejanjiš. Bi se strinjal s tem?

Ja. Najtežje se je izviti iz lupine, ki te drži v občutku, da nekaj ni v redu. Recimo, da nas morda ljudje gledajo zviška, da recimo nismo dovolj dobri. To, da nam nekdo reče: »Zdaj pa bodi samozavesten oziroma se bolj samozavestno obnašaj!«, v resnici seveda ni dovolj. Če nismo ves čas zavestno prisotni v dani situaciji, nas bo to pač vrglo ven. Za nekatere je to težje, za druge lažje. Razumeti moramo, da imamo opravka s čustveno zahtevnimi situacijami kot so: javni nastop, stik z dominantno osebo, razgovor za službo, zapeljevanje. To so »težki« trenutki, kjer nas čustva hitro preplavijo. Potrebno je pridobivati prakso in hkrati delati na tem, da se človek sprosti in da stvari nekako preidejo v nezavedno. Zadevo je potrebno preliti v navado. Navada pa ima vedno tri elemente; sprožilec, rutino in nagrado. Če tvoj sprožilec vodi v rutino, ki daje napačne rezultate, vedno sledi »nagrada«, ki je v resnici kritika sebe oziroma graja. In si rečeš: »Aha, spet nekaj nisem naredil dobro!«. Zadevo moraš narediti nekajkrat prav, da osvojiš novo rutino, da se počutiš bolje, bolj samozavestno. Je pa res tudi to, kar vidim tudi pri sebi, ne glede na to, koliko nastopov naredim, še vedno je včasih bolje in včasih slabše.

Zadevo moraš narediti nekajkrat prav, da osvojiš novo rutino, da se počutiš bolje, bolj samozavestno.

Kaj je potem tista ovira, ki ustavi večino ljudi in ne napredujejo v tem pogledu, ostanejo na istem nivoju?

Gre za to, da si ne dovolijo biti to, kar so. Želijo ugajati za vsako ceno in potem pozabijo na to, kar so v resnici. Poizkušajo biti nekdo drug, želijo hoditi po poteh drugih ljudi in pri tem pozabljajo, da tudi teh poti nekoč ni bilo, da so jih drugi šele morali ustvariti. Ves čas se prilagajajo in želijo biti všečni. Težko sprejmejo dobri stari Gandhijev izrek, da te bodo ljudje najprej ignorirali, nato napadali in šele potem sprejeli. Saj ni treba, da vedno govorimo o velikih zgodbah. Tudi male zgodbe gredo skozi ta proces in vsak med nami se kdaj znajde v njem. Prav izogibanje tej “bolečini” preobrazbe iz gosenice v metulja, iz starih (napačnih) navad v nove (prave) navade, je običajno razlog, da se ljudem takšne preobrazbe zdijo tako težke. Preprosto niso pripravljeni plačati cene uspeha.

Kot praviš sam, je samozavest seksi in če govoriva o samozavesti, na katerih treh stvareh moramo začeti delati danes, da bomo postali jutri bolj samozavestni, bolj seksi?

Najprej paziti ves čas na držo, da je drža sproščena, nasmešek na ustnicah in dober očesni stik. To je prva stvar. Potem paziti na višino glasu, paziti, da je glas ves čas sproščen, dovolj nizek in tretja stvar, spremljati govorico telesa sogovornika, da se znaš hitro prilagajati in pravilno nadzorovati samozavestno držo, ne glede na situacijo, v kateri se nahajaš. Primer: Stojiš v vrsti v trgovini in se ti nekdo vrine. Svoj položaj moraš nekako zadržati. Pri samozavesti pa moramo ločiti tudi med trdo silo (npr. Donald Trum) ali med mehko silo (Barack Obama). Oba sta samozavestna na svoj način, ni pa vsak način primeren za vsakogar.

Pri samozavesti pa moramo ločiti tudi med trdo silo (npr. Donald Trum) ali med mehko silo (Barack Obama). Oba sta samozavestna na svoj način, ni pa vsak način primeren za vsakogar.

Še zadnje vprašanje, imaš zelo razlikovalen imidž, nekoliko posebno pristrižene brke in brado. Ali za njimi stoji kakšno posebno sporočilo, ki ga želiš izraziti?

Ti bom pokazal, za kaj gre (op.a. iz žepa vzame mobilni telefon in pokaže enostavno slikico portreta). Nikoli prej v življenju nisem imel brkov.  Pred petimi leti, v mesecu novembru, ko poteka akcija “movember” za osveščanje o moških boleznih, pa sem sklenil, da izkoristim to priložnost. Odločil sem se za podobno obliko, kot jo imam danes, a bolj močne, »bikerske«. Hčerka, takrat stara osem let, je slučajno vzela flomaster, igraje narisala moj potret in rekla: »Glej, oči! To si pa ti!«. In sem si rekel: »Pismo, pa to je blagovna znamka!«.  In od takrat je to ostalo. Dobil sem tudi dobil nekaj pohval, da je okej in da mi pristojijo. Prijatelj, ki se ukvarja z modo, pa mi je predlagal, da naj imam bolj italijanske, da bo še boljše. In sem tako tudi storil. Za povrhu pa mi je takrat potekla veljavnost osebne izkaznice in sem se moral še fotografirati zanjo. Sklep: »Nič, brki ostanejo do nadaljnjega«.

Edvard, hvala za te iskrene odgovore, do naslednjič, tukaj na kavču.