S prihodom električnih koles in vse večjo priljubljenostjo kolesarjenja se je na naših cestah in kolesarskih poteh močno povečalo število kolesark in kolesarjev. Električna kolesa so kolesarjenje približala tudi ljudem, ki se brez električne pomoči morda ne bi odločili zanj – starejšim, dnevnim migrantom ter vsem, ki kolo uporabljajo za pot v službo, trgovino, po opravkih ali za krajši izlet.
Slednje je z vidika trajnostne mobilnosti dobrodošel razvoj. Hkrati pa več kolesarjev pomeni tudi več zelo različnih uporabnikov, z različnimi izkušnjami, znanjem in sposobnostmi obvladovanja kolesa.
Sam bi jih nekoliko poenostavljeno razdelil na dve skupini: na tiste, ki se vozijo s kolesom, in tiste, ki kolesarijo.
Voziti se s kolesom ali kolesariti?
V prvo skupino sodijo predvsem občasni uporabniki. Kolo uporabljajo za krajše poti, opravke, pot v službo ali šolo in krajše izlete. Kolo sicer znajo voziti, vendar imajo lahko manj izkušenj z vožnjo v gostejšem prometu, pravilno uporabo kolesarske infrastrukture in odzivanjem v nepredvidljivih situacijah.
Težava nastane, ko se temu pridružijo uporaba slušalk ali telefona med vožnjo, neupoštevanje prometnih pravil, nepredvidljiva vožnja ali premajhna pozornost do drugih udeležencev v prometu. Pri električnih kolesih je dodaten dejavnik tudi hitrost, ki jo je mogoče doseči precej lažje kot na običajnem kolesu.
Na drugi strani so izkušenejši kolesarji, ki imajo za seboj veliko kilometrov, bolje obvladajo kolo, poznajo pravila in znajo predvidevati prometne situacije. Kolo uporabljajo za daljše razdalje, rekreacijo, trening, potovanja in raziskovanje novih krajev. Toda ne glede na izkušnje za vse velja isto: v prometu nismo sami.
Ko na kolesarskih poteh zavlada nered
Z rastjo kolesarstva in prehodom na trajnostno mobilnost se pojavljajo tudi težave, ki jih pred leti v takšnem obsegu nismo poznali.
Vožnja v napačno smer, nenadno vijuganje levo in desno, vožnja po pločniku, nevarno prečkanje križišč, skakanje čez robnike, uporaba telefona med vožnjo in snemanje vragolij za družbena omrežja so le nekateri primeri.
Pri tem ne gre samo za mlade. Tudi nekateri starejši ali manj izkušeni kolesarji se zaradi strahu pred vožnjo po cesti raje umaknejo na pločnik, kadar ni urejene kolesarske infrastrukture. Njihov razlog je razumljiv, posledice pa so lahko nevarne za pešce in druge uporabnike.
Zaradi ravnanja posameznikov se žal hitro ustvari vtis, da so »vsi kolesarji enaki«. Od tod tudi pogosti konflikti med vozniki in kolesarji ter pripombe, zakaj je kolesar na cesti, če je v bližini kolesarska pot. Toda razlogi so lahko različni – in eden od njih je tudi stanje same infrastrukture.
Pešci in kolesarji na skupnih površinah
Poseben izziv predstavljajo površine, namenjene tako pešcem kot kolesarjem. Takšna ureditev je lahko dobra rešitev, če je prostora dovolj in če se vsi uporabniki zavedamo, da si prostor delimo.
Težava nastane, ko pozornost preusmerimo na telefon, glasbo v slušalkah ali pogovor in pozabimo spremljati dogajanje okoli sebe. Pešec, ki nenadoma stopi na kolesarski del poti ali hodi po njem, ne da bi zaznal kolesarja za seboj, lahko nehote povzroči nevarno situacijo.
Posebej opazno je to ob začetku in koncu pouka, ko večje skupine mladih zasedejo večji del pločnika ali skupne poti. Enako velja za vse druge skupine uporabnikov: prijazno opozorilo, zvonec in predvsem medsebojna pozornost lahko preprečijo marsikatero neprijetno situacijo.
Pri starejših je treba upoštevati še druge okoliščine. Nekateri slabše slišijo ali niso vajeni nove prometne ureditve, zato jih lahko zvonec ali opozorilo prestraši. Tudi zato je pomembno, da so površine za pešce in kolesarje jasno, razumljivo in dosledno označene.
Dobra infrastruktura namreč ni samo dovolj široka pot. Pomembno je tudi, da vsak uporabnik takoj razume, kateri del je namenjen njemu.
Kolesarska pot mora biti tudi varna
Naslednje vprašanje je vzdrževanje kolesarske infrastrukture. Pesek, razbito steklo, blato in zemlja, ki ostaneta za kmetijsko mehanizacijo, veje, listje in druge ovire lahko urejeno kolesarsko pot hitro spremenijo v nevarno površino. Kolesar se ji zato včasih izogne in zapelje na cesto – ne zato, ker ne bi želel uporabljati kolesarske poti, ampak ker je cesta v tistem trenutku zanj varnejša.
Podobno velja za poškodovano vozišče. Udarne jame in poškodovan rob ceste lahko kolesarja prisilijo, da se pomakne nekoliko bolj proti sredini voznega pasu. Vozniku avtomobila se to morda zdi nepotrebno, za kolesarja pa je lahko vprašanje varnosti.
Padec zaradi udarne jame, peska ali stekla se lahko konča s hudimi poškodbami, škodo na kolesu ali obojim.
Kolesar na cesti ni ovira
Ko na cesti srečate kolesarja ali skupino kolesarjev, jim namenite dovolj prostora in časa. Izkušeni cestni kolesarji lahko vozijo razmeroma hitro, vendar so še vedno bistveno bolj ranljivi od voznika v avtomobilu. Enako velja v nasprotni smeri.
Kolesarji se moramo zavedati, da cesta ni trening poligon, temveč prostor, ki si ga delimo z drugimi. Predvidljiva vožnja, upoštevanje prometnih pravil, jasna nakazovanja spremembe smeri in spoštovanje drugih udeležencev so osnova varnega kolesarjenja.
Pri odnosu med vozniki, kolesarji in pešci zato ne gre za vprašanje, kdo ima »več pravice« do ceste ali poti. Gre za kulturo sobivanja v prometu.
Več strpnosti, manj konfliktov
Trajnostna mobilnost pomeni, da bo na cestah in poteh vedno več različnih uporabnikov: pešcev, kolesarjev, uporabnikov električnih koles in skirojev ter seveda motornih vozil.
Infrastruktura se bo morala temu prilagajati, vendar sama ne more rešiti vsega. Veliko lahko naredimo tudi sami.
Bodimo pozorni na okolico. Spoštujmo prometna pravila. Ne uporabljajmo telefona na način, ki zmanjšuje našo pozornost. Poskrbimo, da smo predvidljivi. Dajmo prostor drug drugemu in upoštevajmo, da lahko nekdo situacijo vidi drugače kot mi.
Predvsem pa se zavedajmo, da smo vsi – ne glede na to, ali hodimo, kolesarimo ali vozimo avtomobil – enakovredni udeleženci v prometu.
Bodimo strpni drug do drugega. Na cesti je dovolj prostora za vse, če ga znamo deliti.
Zapisal: Rok Popovič, licencirani kolesarski vodnik
Prispevek izraža osebna stališča in izkušnje avtorja. Mnenja, zapisana v članku, ne odražajo nujno stališč lastnika oziroma upravljavca spletne strani.
